Z uporabo posebnih pravil o kraju obdavčitve pri storitvah imamo pri obračunavanju DDV včasih težave. Pomembno je, da pri vsaki storitvi najprej preverimo, če po vsebini sodi v katero od osmih posebnih pravil. Če ugotovimo, da se storitev ne obdavči po enem od posebnih pravil, šele takrat uporabimo splošno pravilo.
Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1; Uradni list RS, št. 13/11 in nasl.) vsebuje naslednjih osem posebnih pravil o kraju obdavčitve pri storitvah:
- posredniške storitve,
- storitve, povezane z nepremičninami,
- prevoz,
- kulturne, izobraževalne in podobne storitve, pomožne prevozne storitve, cenitev in delo na premičninah,
- restavracijske storitve in storitve cateringa,
- najem prevoznih sredstev,
- telekomunikacijske storitve, storitve radijskega in televizijskega oddajanja in elektronske storitve, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci, in
- “druge” storitve, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci.
Posredniške storitve
Če posrednik, ki deluje v tujem imenu za tuj račun, provizijo zaračuna davčnemu zavezancu, je provizija obdavčena po splošnem pravilu po sedežu prejemnika storitve (25/1 ZDDV-1).
Posebno pravilo pri posredniških storitvah pa uporabimo takrat, ko posrednik storitev posredovanja opravi osebi, ki ni davčni zavezanec. Kraj opravljanja storitev, ki jih osebi, ki ni davčni zavezanec, opravi posrednik, ki deluje v imenu in za račun druge osebe, je v tem primeru kraj, kjer je v skladu z ZDDV-1 opravljena glavna transakcija (26. člen ZDDV-1). Kot glavna transakcija se obravnava tisto, pri čemer posrednik posreduje. Če slovenski posrednik npr. posreduje končnemu potrošniku pri nakupu izdelka v Italiji, ki ima kraj obdavčitve v Italiji, je tudi posredniška provizija obdavčena v Italiji in se od nje plača italijanski DDV.
Pri posredniških storitvah bi želeli opozoriti tudi na člena 30 in 31 Izvedbene uredbe sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. 3. 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu DDV (Uradni list EU, št. L 77 z dne 23. 3. 2011 in nasl.). Ta uredba določa ukrepe za izvajanje nekaterih določb Direktive 2006/112/ES (Uradni list EU, št. L 347 z dne 11. 12. 2006 in nasl.). Uredba je zavezujoča za vse države članice EU, torej tudi za Slovenijo, uporablja pa se neposredno.
Člen 30 uredbe določa, da storitve posrednikov iz člena 46 Direktive 2006/112/ES zajemajo tako storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun prejemnika opravljene storitve, kot tudi storitve posrednikov, ki delujejo v imenu izvajalca opravljenih storitev.
Člen 31 uredbe pa določa, da storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun tretje osebe, v smislu posredovanja pri nastanitvah v hotelskem sektorju ali sektorjih s podobno funkcijo, spadajo v:
- člen 44 Direktive 2006/112/ES, če so opravljene za davčnega zavezanca, ki deluje kot tak, ali za pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, vendar se šteje za davčnega zavezanca;
- člen 46 navedene direktive, če so opravljene za osebo, ki ni davčni zavezanec.
Iz izvedbene uredbe tako izhaja, da se storitve posredovanja pri nastanitvah v hotelskem sektorju ali sektorjih s podobno funkcijo ne obdavčujejo po posebnem pravilu za storitve, povezane z nepremičninami, ampak če so zaračunane davčnemu zavezancu, po splošnem pravilu. Navedeno ponazarjamo z naslednjim zgledom:
Zgled: posredovanje pri nastanitvi v Sloveniji
Angleški posrednik z identifikacijsko številko za DDV za slovenskega sobodajalca iz Pirana, ki nima identifikacijske številke za DDV, posreduje v tujem imenu in za tuj račun in mu poišče gosta za nastanitev v njegovi sobi v Piranu. Za svojo provizijo izda račun in obračuna angleški DDV.
Sobodajalec, ki je mali davčni zavezanec, predloži davčnemu organu zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV, pridobi identifikacijsko številko za DDV in postane atipičen zavezanec.
Sobodajalec na podlagi prejetega računa po splošnem pravilu ob bruto zneska vključno z angleškim davkom obračuna DDV. Ker nima pravice do odbitka, si obračunanega DDV ne odbije kot vstopni davek.
